Boter (The Godfather)

Francis Ford Coppola / ZDA / 1972 / 177 min / angleščina s slovenskimi podnapisi

Režija: Francis Ford Coppola; scenarij: Mario Puzo, Francis Ford Coppola (po istoimenski knjigi Maria Puza); producenta: Albert S. Ruddy, Gray Frederickson; glasba: Nino Rota; direktor fotografije: Gordon Willis; montaža: William Reynolds, Peter Zinner; casting: Louis DiGiaimo, Andrea Eastman, Fred Roos; umetniški vodja: Warren Clymer; scenografija: Philip Smith; kostumografija: Anna Hill Johnstone; maska: Philip Leto, Phil Rhodes, Dick Smith, Enrico A. Cortese

Igrajo: Marlon Brando, Al Pacino, James Caan, Robert Duvall, Diane Keaton in drugi

Distribucija: Park Circus

Podnapisi: Denis Debevec (posebna zahvala Kinodvoru za posredovanje)

Nagrade: oskarji za najboljši film, za glavno moško vlogo Marlona Branda in za najboljši scenarij po knjižni predlogi; BAFTA za najboljšo glasbo: Nino Rota; nagrada Ameriškega režiserskega ceha za izjemno režijo: Francis Ford Coppola, Fred C. Caruso, Fred T. Gallo, Steven P. Skloot; zlati globusi za najboljšo dramo, scenarij, režijo, glasbo; grammy za najboljšo filmsko glasbo: Nino Rota; nagrada Združenja ameriških filmskih kritikov za najboljšega igralca: Al Pacino; nagrada Ameriškega scenarističnega ceha za najboljši scenarij po knjižni predlogi: Mario Puzo, Francis Ford Coppola; in druge.

Vrhunec letošnjega letnega kina Minoriti bo poklon enem najboljših filmov vseh časov, ki ga skoraj enoglasno slavijo filmski kritiki, navdušenci, režiserji, igralci, scenaristi … Na praktično vseh filmskih lestvicah kotira zelo visoko, najvišje - na IMDbju, kjer ocenjuje filmski navdušenci z vsega sveta, zaseda 2. mesto, v seštevku lestvic najboljših filmov po izboru filmskih kritikov prav tako. Nagrade, ki jih je pred pol stoletja prejel pričajo o neverjetnem konsenzu ameriške filmske stroke glede njegove izjemnosti. Hkrati je pomenil zgodovinski prelom filmske umetnosti, ko je mlada generacija filmarjev - "novi Hollywood" - prevzela vajeti v svoje roke in namesto pocukranih romanc ter epskih spektaklov z vedno istim razpletom začela z neverjetno močjo in natančnostjo secirati, reflektirati in upodabljati vso kontradiktornost ameriške družbe in filmske industrije. 

Boter je pomenil prelomnico: uspešnica poslej ni bil več film, ki se pokrije ali pa prinese nekaj milijonov, ampak film, ki se odkrito spogleduje s 100 milijoni. To je seveda spremenilo filmsko terminologijo: namesto izraza hit se uveljavi izraz blockbuster. Predvsem pa je s tem vzletel nov tip holivudskega režiserja, ki lahko normalno funkcionira v okviru studia, institucije, sistema, obenem pa lahko snema tudi filme, ki fiksna ideja njegovih osebnih obsesij in fantazij, potemtakem tip studijskega auteurja. Ker pa je bil Coppola prednja straža nove generacije holivudskih filmarjev, je uspeh Botra prižgal zeleno luč tudi vsem drugim mladim filmarjem - Spielbergu, Lucasu, Miliusu, De Palmi, Scorseseju in tako dalje. Brez Coppole jih morda ne bi bilo, vsaj ne v pravem trenutku.

Coppolov Boter – posnet po romanu Maria Puza in pospremljen z muziko Nina Rote – je velika kronika male družinske industrije, lekcija iz etnične subkulture, parafraza ameriške zgodovine, kritika ameriškega sna in mita o talilnem loncu, Grand Guignol laissez-faire kapitalizma, intimistični spektakel in epska minimalka, himna komuni, utopična fantazija in odgovor na fantazmo o kolektivni nemoči, na paranoidno izkušnjo mrtvosti in paraliziranosti, ki je bremenila šestdeseta in sedemdeseta leta (politični atentati, Vietnam, revolt). Ameriko prikaže kot deželo priložnosti, toda priložnost temelji na zločinu, na umoru. Obenem pa je na videz tradicionalnen: pripovedovanje brez kakega posebnega eksperimentiranja, živahna zgodba, jasni liki. Toda žanr in samo tradicionalnost v resnici zelo korigira. Prav s tem, ko nečemu tako vsakdanjemu, antijunaškemu in "neresnemu", kot sta svet gangsterjev in njihov boj za oblast, nadene tradicionalni, epski izraz, samo tradicionalnost ironizira in karikira. In prav zato deluje ta tradicionalnost tako resno, tako ritualno, tako srhljivo, tako neznosno, tako patološko, tako nečloveško.

In predvsem: Boter, v katerem se pogledi spreminjajo v mrtve konje in mrtve ribe, je film o kapitalizmu, saj so vsi medčloveški, družinski in prijateljski odnosi spremenjeni v koalicije, poslovna razmerja, denarne odnose. Med ljudmi ne krožijo emocije, ampak usluge, ki odnose uravnavajo, strukturirajo, ritualizirajo in definirajo, pa tudi "redefinirajo", če kdo na uslugo pozabi. Vsaka smrt – vsaka eksekucija – je poslovno dejanje. Korporativna Amerika je v resnici podzemlje. Med napotki, po katerih se mora ravnati gangster, in napotki, po katerih se mora ravnati direktor, ni nobene razlike.

– Marcel Štefančič, jr., Zadnji film 2.0 - Vzpon in propad novega Hollywooda