Inventura

igrani / Darko Sinko / Slovenija / 2021 / 106 min / slovenščina

Režija in scenarij: Darko Sinko; fotografija: Marko Brdar; montaža: Matic Drakulić; glasba: Matija Krečič; zvok: Julij Zornik; producenta: Vlado Bulajić, Lija Pogačnik; produkcija: December; koprodukcija: RTV Slovenija; finančna podpora: Slovenski filmski center, Viba film, Creative Europe MEDIA, RE-ACT

Igrajo: Radoš Bolčina, Mirel Knez, Dejan Spasić, Renato Jenček, Mojca Partljič, Saša Tabaković, Janez Škof, Davor Janjić, Barbara Vidovič, Nebojša Pop Tasić, Veronika Drolc, Tina Potočnik Vrhovnik, Luka Martin Škof, Kristijan Guček
Distribucija: FIVIA – Vojnik

Film se začne v idiličnem predmestju, kjer živi navidez idilična slovenska družina srednjega razreda Robič: z mehkim patriarhom, ki ga navidezno vsi marajo, njegovo ženo, ki več kot očitno podpira tri vogale doma, in sinom, ki se je že navidez srečno odselil s svojo družino. Ko v to idilo vdre naključno nasilno dejanje, zamaje vse predstave o mirnem in brezskrbnem življenju ter prikliče potrebo po inventuri odnosov, razmerij in zaupanja, na katerem temeljijo. Režiser in scenarist Darko Sinko je v svojem celovečernem prvencu s premišljeno in prepričljivo mešanico satire, ironije, srhljivke in drame narisal portret nacionalnega značaja, ki ga v slovenskem filmu doslej še nismo imeli. In ne čudi, da je skozi (samo)ironičen obrat tudi film sam prehodil zelo nenavadno, številnih izzivov, preprek, nerodnosti in uspehov polno pot: od epidemičnega zaprtja in politične blokade nacionalnega sofinanciranja do uspešne mednarodne premiere na enem odmevnejših evropskih festivalov v San Sebastianu ter štirih vesen na Festivalu slovenskega filma v portorožu (za režijo, glavno in stransko moško vlogo Radoša Bolčine in Dejana Spasića ter izvirno glasbo Matije Krečiča).

Darko Sinko, rojen leta 1979 v Slovenj Gradcu, je diplomiral na ljubljanski Fakulteti za družbene vede in na AGRFT, smer filmska režija. Zrežiral je več kratkih in dokumentarnih filmov, med njimi Hiške (2014, v sorežiji z Matjažem Ivanišinom) in Sošolki (2014), nagrajeni z vesno za najboljši scenarij na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Ob tem poučuje film na umetniški gimnaziji v Ljubljani.

Film je na nek način triler, ki subverzivno preigrava eksistencialne teme. Trilerji so zelo pogosto temačni, deževni, posneti s kontrastnimi lučmi in suspenzom, meni pa se je zdelo bolje kot kontrast uporabiti malomeščansko idilo; tudi v navezavi na glavnega junaka, naivno dobričino, ki nikomur ne bi nikoli ničesar storil. Tak kontrast se mi je zdel bolj učinkovit, hkrati pa film dela ironičen, absurden: kot je človek, ki se vse življenje trudi delati dobro in ima naenkrat cel kup neznanih sovražnikov.

– Darko Sinko v intervjuju za revijo Ekran