Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba

Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba je film o gledališki predstavi "Boris, Milena, Radko" in o štirih zelo znanih osebah, ki so jo ustvarile— o pisatelju in režiserju Dušanu Jovanoviću, igralki Mileni Zupančič in igralcema Radku Poliču in Borisu Cavazzi. To je zgodba o ljubezenskem trikotniku in o večplastnem ter popolnoma odkritem prepletanju javnih umetniških podob in osebnih življenj protagonistov. Film dokumentira štirimesečni proces nastajanja gledališke predstave od prve vaje do premiere in hkrati odstira osebno življenje umetnikov ter pripoveduje univerzalno zgodbo o odnosu med resničnim in izmišljenim, zgodbo o odnosu med osebnim in javnim dojemanjem umetnosti.

Režiser in scenarist: Rajko Grlić, Matjaž Ivanišin / Producent: Danijel Hočevar, Rajko Grlić / Snemalec: Matjaž Ivanišin, Rajko Grlić, Marko Brdar, Lev Predan Kowarski, Darko Sinko, Marko Cafnik / Oblikovalec zvoka: Julij Zornik / Kolorist: Teo Rižnar / Glasbenik: Drago Ivanuša / Montažer: Matic Drakulić

Več o filmu na: http://www.vsakadobrazgodbajeljubezenskazgodba.com/


>> MILENA ZUPANČIČ

Mimika Malekova, Presečnikova Meta, Karolina Žašler, Lenka, Anočka … Milena Zupančič je nanizala vrsto nepozabnih filmskih vlog. Je ena izmed redkih filmskih div, ki jih premore zgodovina slovenskega filma, poznana tako med staro kot med mlado generacijo filmskih ljubiteljev. Društvo slovenskih režiserjev ji je aprila podelilo nagrado bert, ki jo namenja za življenjsko delo na področju filmske igre. Kot piše v utemeljitvi, je z več kot 80 filmskimi in televizijskimi vlogami verjetno najprepoznavnejši obraz slovenskega filma.

Zupančičeva je prvo vidnejšo vlogo odigrala leta 1970 v filmu Oxygen Matjaža Klopčiča, kmalu zatem je odigrala že tudi prvo glavno, Marijano v filmu Mrtva ladja Rajka Ranfla. Z upodobitvijo Presečnikove Mete v Klopčičevem Cvetju v jeseni je postala simbol hrepenenja po ljubezni, življenju, svetu, piše v utemeljitvi nagrade. Ker se nikoli ni zadovoljila z vlogami, v katerih bi zgolj zabavala in ugajala, je v filmskem prostoru nekdanje Jugoslavije ustvarila bogat in raznolik opus, v katerem je mogoče najti kostumske filme (Strah, Dediščina), priredbe literarnih predlog (Draga moja Iza, Christophoros), družbenokritične projekte (Krč, Dih), mladinske filme (Maja in vesoljček, Na planincah), komedije (Moj ata socialistični kulak, Dečko koji obećava) in celo partizanski ep (Igmanski marš). Z veseljem je sprejemala tudi vloge v nizkoproračunskih avtorskih projektih, kakršna sta bosanski film Klopka in srbski Pejzaži u magli.

Zupančičeva je nedavno prejela tudi najvišje državno odlikovanje - zlati red za zasluge. Klopčič jo je imel ne le za svojo igralko, temveč skoraj za svoj alter ego, saj sta skupaj posnela kar sedem celovečernih filmov, za katere je Zupančičeva prejela sedem festivalskih nagrad. Z Vdovstvom Karoline Žašler sta na filmskem festivalu v Berlinu konkurirala za zlatega medveda. Na snemanjih nevarnih kaskaderskih prizorov ali prizorov z goloto je vsakič znova zavračala ponujene dvojnice. Vedno je vse počela sama in zares, mnogokrat tudi v enem kadru in v prvem poskusu.